Hvala Ana!

Zgodba o Ani.

V švedskem Åreju je zadnjič v ciljno areno svetovnega pokala prismučala naša Ana Bucik Jogan. Svoj 212. nastop je pospremila s priklonom in tako zaključila svojo tekmovalno smučarsko pot. Ta priklon pa mora vsak navdušenec nad smučanjem – še posebej tisti, ki prihaja iz naših krajev – pospremiti s srčnim aplavzom.

Ana, takrat še samo Bucik, je svojo smučarsko pot, kot mnogi izmed nas, začela na vlečnicah na Lokvah. Pod budnim očesom kasnejšega trenerja, predvsem pa očeta Markota, sta blizu doma začela pisati lepo športno zgodbo. Redko kdaj so jo smučine še pripeljale tako blizu doma, a prav prevoženi kilometri so ji gradili odpornost in potrpežljivost. Za dekle, ki živi 100 kilometrov od najbližjega smučišča, nič ne pride zlahka in nič ne pride hitro.

Ob njenem vstopu na slovensko smučarsko sceno je bila ta prepolna talentov, smučarska evforija pa je kot val preplavila Slovenijo. Zmagoval je Matjaž Vrhovnik, poslavljal se je Jure Košir, prihajala je Tina Maze.

Ana je nase opozorila že v otroških kategorijah. Pozna specializacija in poudarek na široki motorični bazi – ideji očeta in takratnega trenerja – danes vse pogosteje odpirata razprave o poti do uspeha. Iz ozadja se je na Fischerjevih smučeh, pri štirinajstih letih, iz popolne anonimnosti izstrelila tik pod vrh otroškega smučanja v Sloveniji.

Kot v vsaki zgodbi o uspehu tudi tu nič ni prišlo samo od sebe. Leta 2005 nas je zapustil Anin prvi trener Davorin Bavdaž. Na listu papirja, ki ga je zapustil, je bilo zapisanih pet imen otrok, željnih smučanja, ter ključi klubskega kombija. V roke jih je prejel oče Marko in zgodba se je nadaljevala.

Prehod v člansko konkurenco je Ana začela v C-reprezentanci. Fischer je zamenjala za Elan.
26. novembra 2008 je v Livignu odpeljala svoj prvi članski FIS veleslalom, 4. januarja 2009 pa je v »domačem« Trbižu prvič zmagala. Črke ob njenem reprezentančnem statusu so se spreminjale – najprej v B, nato končno v A. Vsak korak je dodatno bodril vse, ki smo na Goriškem z zanimanjem spremljali smučanje.

16. januarja 2010 je prvič stala na startu svetovnega pokala. V Mariboru je v zgornjem delu proge zdrsnila in odstopila. Ponos, ki ga je predstavljala startna številka 75, je bil za naš klub neprecenljiv. Daleč je že bil uspeh Franka. Prišla je nova tehnika, nove smuči, snega blizu nas je bilo vse manj - a upanje je ostajalo. Odstop je zbledel v pozabo. Ana je potrdila, da trdo delo in potrpežljivost obrodita sadove. Pot do prvih točk je bila še dolga, a iskrica je že gorela. Rodila se je železna volja.

26. januarja 2018 smo bili njeni navijači v solzah. Po pogumnem nastopu je v superveleslalomu zasedala 22. mesto. V Švici je bilo tisti dan toplo in sijalo je sonce. Okoli enih je Ana odpeljala izjemno vožnjo in v slalomu za sekundo prehitela vse tekmice. Od nje so bile v skupnem seštevku hitrejše le dve tekmovalki. Imeli smo medaljo iz svetovnega pokala. Lahko bi naštevali vse olimpijske nastope, vse uvrstitve med najboljših deset, vse majhne napake, ki so jo morda stale še kakšne medalje, in vse odstope, ki so nas pustili v ugibanju.

Vsak vikend in kdaj tudi med tednom smo navdušenci smučanja potnih rok navijali zate. Šestnajst let je minilo od tvojega debija pred malimi zasloni. Veliko od nas bo spremenilo svoje sobotne navade. Veliko otrok bo zaradi tvoje volje ob petih zjutraj jedlo zajtrk in se odpravljalo na bele strmine lovit svoje sanje.

Danes je v klubu več kot 200 navdušencev – številka, ki si je brez tebe ne znamo predstavljati.

Kaj lahko rečemo za konec drugega kot - hvala. 

Hvala, Ana, za tvojo železno voljo, tvoj nalezljiv nasmeh, tvojo stoično vztrajnost. Hvala vsem, ki so verjeli vate in te podpirali – sponzorjem, navijačem, trenerjem in serviserjem. Hvala, ker si nam pokazala, da tudi z Goriške vodi pot na sam vrh smučarskega sveta.

Priklanjamo se ti nazaj, priklanjamo se ti globoko.

Smučarski klub Gorica