skip to Main Content

Nekaj o zgodovini smučanja na Goriškem

Bolj ko se oziramo nazaj in skušamo obnoviti (na kratko, za informativne potrebe) preteklost smučanja na Goriškem, bolj vidimo njeno dvojno vpetost. Na eni strani vpetost v zagotovo razburkano in nepredvidljivo usodo krajev ob reki Soči v preteklem stoletju. Na drugi strani vpetost na življenjsko pot posameznika, velikokrat v navzkrižni smeri s tokom dogodkov, a podvrženo njegovi trdi volji.  Če je smučanje individualen šport in je tu volja posameznika do neke mere razumljivo gonilo lastne poti, potem je hkrati tudi šport, ki je bil v veliki meri soodvisen od naravnih danosti, razvoja tehnike in tehnologije in nenazadnje od širšega družbenega konteksta. Tok dogodkov se je v 20. stoletju na zahodnem robu slovenskega narodnostnega ozemlja odvijal hitro in zagotovo ne vedno po volji prebivalcev.

Habsburška tradicija je tu v zadnjih desetletjih svoje vladavine izvajala oblast in prinašala za smučanje ugodne vplive s severa. Tako so na Goro, kot se imenuje poseljeni del Trnovske planote nad Ajdovščino, prek učitelja Edmonda Čibeja iz Norveške prišle prve smuči. Verjame se, da se je to zgodilo nekje v začetku zadnje dekade 19. stoletja, vsekakor pred letom 1894, ko so jih že uporabljali gozdarji in prvi domačini. Nekak spoj učiteljske prosvetljenosti in učinkovite upravno administrativne kulture je uvedel smuči kot prevozno sredstvo. To je bil čas prvih smučin po Trnovskem gozdu in nato prve smučarske tekme 8. marca 1895. V začetku 20. stoletja so rasle podružnice slovenskega planinskega društva (1903 v Ajdovščini, 1911 v Gorici), ki so uvajale zimske športe, enako italijanski CAI v Gorici 1907. Bohinjska Bistrica je z otvoritvijo železniške proge leta 1906 postala priljubljeno zimsko središče. Samosvoj potek je imel razvoj smučanja na Livku, ki naj bi ga spodbudile novosti iz Trnovskega Gozda in na drugi strani stik Tirolci iz avstrijske vojske, ki so imeli tečaje smučanja na Livku od leta 1910 dalje. Po njihovem vzoru so smuči Livčani izdelovali sami.

Z Avstroogsko se končajo romantični spomini na Bohinjsko progo in smučarske izlete v Bohinj, prišla je prva svetovna vojna in rapalska meja. Italijanska oblast, ki je utrjevala obmejno obliko fašizma, je imela stalno težnjo po obvladovanju pridobljenega ozemlja. Ukinila je slovenska društva, uvedla svoja in pod novimi pogoji razvijala smučarsko dejavnost. Smučko je uporabila kot vojaški rekvizit in ga prenesla v vojaško usposabljanje obmejnih gorskih enot. Livek se je zaradi bližine italijanskih mest in prisotnosti italijanske vojske razvil v smučarsko središče s skakalnico. Znanje italijanskih gorskih vodnikov se je spajalo z domačim. Dobili smo prve smučarske inštruktorje in tekmovalce z Livka, tekmovali so na vseh ravneh, tako v vojaških kot civilnih kategorijah. Avtobusi in železnica so smučarske terene približali mestom – v tridesetih letih so hribovske vasi Čepovan, Lokve, Črni vrh nad Idrijo, Gora, in Livek postale zanimiva zimska središča za meščane Trsta, Gorice, Čedada in Vidma. Razmah smučanja na Lokvah je bil velik, domačini so postali učitelji smučarskih veščin. Svoje smučarsko znanje so kronali z naslovom italijanskih državnih prvakov v teku na 20 km in streljanju – bilo je leta 1933 v središču Roccaraso v Abruzzih.

Sama druga svetovna vojna ni bila čas športa, a kdor si ga je privoščil, je dal znak normalnosti in upanja na mir. Bil je februar 1944 in v Cerknem so si partizanske enote privoščile smučarske tekme, edinstvene za odporniška gibanja v Evropi. Še v času povojne negotovosti in zavezniške vojaške uprave, je ameriška vojska na snežiščih pod Mangartom organizirala veleslalomsko tekmo – kot da bi smučanje postalo mednarodno dogovorjen znak normalnosti in veselja. Bilo je 3. junija 1945, čas ko še ni bilo meja in ko se je osvobodilni zagon ustavil na zidu realnosti ob Soči.

Livek, ki je sodil pod zavezniško vojaško upravo v coni A (večinoma desni breg Soče in Gorica, če se omejimo na Posočje) je že leta 1946 dobil smučarsko društvo, ki je istega leta v novembru preraslo v Soško smučarsko društvo s sedežem v Gorici. Januarja 1947 je bil organiziran prvi povojni smuk iz Matajurja. Po tej gori so po dokončni razmejitvi poimenovali smučarsko društvo Matajur (predhodnik današnjega smučarskega kluba iz Tolmina), ki je bilo ustanovljeno na Livku septembra 1948, tedaj že v Jugoslaviji.

V razburljivih časih je bila meja dokončno določena. Kjer danes opisujemo dve mesti, Gorico in Novo Gorico je prvič v zgodovini potekala meja. Smučanje ni bila glavna skrb, bil je čas za večje odločitve. Intimne zgodbe so bile preplavljene s solzami sreče ali grenkobe, veliko večje zgodovinske spremembe so bile v teku, že drugič v tem stoletju, mimo volje prebivalstva. Ponovno se je popravljalo porušeno, a gradilo se je tudi novo, nastala je Nova Gorica. Mesto z velikimi cilji in novo vsebino in s posebno mešanico ljudi: primorski povratniki, uradništvo nove dobe, tehnična inteligenca; lokalno prebivalstvo se je mešalo s prišleki, učitelji, zdravniki… Navdušenje povojne obnove je vedno bolj kopnelo v realsocialističnem vsakdanu. Smučanje je predstavljalo pobeg v naravo in po drugi strani ni bil v nasprotju s paradigmo socialističnega razvoja močne in vsestransko razvite mladine. V petdesetih letih so se ustanavljala smučarska društva, mizarske delavnice so izdelovale smuči, smučarski zanesenjaki so vodili tečaje, oživeli so planinski domovi. V petdesetih letih so se zgradile prve skakalnice (Livek, Log pod Mangartom in Lokve). Livek je postal organizacijsko in po kvaliteti smučanja najbolj dejavno primorsko smučarsko središče. Zelo se je krepilo smučanje v Idriji, kjer je bila ustanovljena Primorska smučarska podzveza, ta je imela nalogo razvijati smučanje predvsem preko telovadnih društev Partizan. Na Lokvah ustanovijo Telesnovzgojno društvo Partizan Lokve, nosilca smučarske dejavnosti v novogoriški občini. Ker žičnic še ni bilo, sta smučanje in planinarjenje hodila z roko v roki. Nad Bovcem so se začeli pohodi smučarjev proti vrhu Kanina. Najprej do Koče Petra Skalarja prek 1800 metrov visoko (koča je leta 1972 pogorela, današnja koča leži bistveno višje pod Konjcem, okoli 2200 metrov visoko), nato na Kaninske Pode. Znan je bil prvomajski veleslalom, a smučalo se je daleč v poletje, vselej peš in s smučmi na ramenih.

V drugi polovici petdesetih let je mlado mesto Nova Gorica že uspelo vzpostaviti samostojne mestne funkcije, športna društva so se okrepila, povojni porast rojstev je dal veliko športnega naraščaja in meja proti zahodu se je odprla. Mesto, ki se je čutilo dedič izgubljene Gorice, je raslo na prepihu idej. Mladi ljudje so jih najbolje in najlažje uresničevali v športu, Nova Gorica je rasla v vseh pogledih. V začetku šestdesetih let so na Lokvah odprli prve vlečnice in jih nadgrajevali do leta 1968 tudi z udarniškim delom: na Lokvah je nastala najdaljša vlečnica na Tinčkovem griču in smučišče se je razširilo še na Lazne. Skoraj 60 smučarjev je 8. januarja 1964 ustanovilo smučarski klub Gorica (SK Gorica) – izbira imena je povedala vse o navezanosti na starejšo sestro in na ohranjanje tradicije obsoškega mesta. Gradilo je svojo športno pot, a se je naslanjalo narodnozavedno preteklost in je negovalo stike s sorodnimi slovenskimi društvi v zamejstvu, nudilo smučarske učitelje in organiziralo tečaja za Slovence z druge strani meje. Klub je predstavljal tudi hrbtenico Zbora učiteljev smučanja, strokovne organizacije, ki je skrbela za strokovnost smučarskih kadrov.

Šestdeseta leta so bila v znamenju izgradnje vlečnic tudi na Vojskem, na Livku (prva vlečnica 1962), na Črnem Vrhu nad Idrijo, razvoj smučišča Vogel, ki je bilo zaradi železniške povezave zelo priljubljeno, nato še Kal nad Kanalom in nočna smuka na Lokvah v sedemdesetih letih. Prirejali so se šolski tečaji, sindikalne tekme, smučanje je prehajalo v masovno fazo in se razšlo s planinstvom. Kdor je mogel si je privoščil tudi smučanje v tujini. Leta 1974 je začela obratovati kabinska žičnica iz Bovca na Kanin – začne se zimski turizem v primorskem smučanju. SK Gorica je januarja 1974 na Kaninu organiziral prvo kategorizirano tekmovanje v okviru Smučarske zveze Slovenije, istega leta je na Kaninu bil tudi prvi področni strokovni seminar za učitelje smučanja. Sedmdeseta leta so bila tudi leta prenosnih žičnic, ker je ob ugodnih zimskih razmerah primanjkovalo smučišč in dolgih vrst ob žičnicah, saj je število smučarjev strmo raslo. Smučanje je postalo množični šport: šole v naravi, sindikalne smučarske tekme delavcev, tovarne so gradile smučarske naprave za rekreacijo delavcev. Tak primer je bil pri nas Kal nad Kanalom, vendar so smučišča zgrajena na taki osnovi danes večinoma propadla.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta na Goriškem delovala dva smučarska kluba s tekmovalno tradicijo: Iz tradicije TVD Partizana Lokve je leta 1976 nastal SK Lokve in se je usmeril v nordijsko smučanje. Goriški klub je prešel izključno v alpsko smučanje in postal opazen v slovenskem merilu, a je že leta 1976 doživel hud udarec, ko administrativni ukrepi potisnejo tekmovalno smučanje iz Nove Gorice. Šlo naj bi za politično reorganizacijo športa, verjetno so bili ti ukrepi tudi prvi simptomi prihajajoče jugoslovanske gospodarske krize. Uveljavljeni tekmovalci so se umaknili v druge klube, večina jih konča s tekmovalnim smučarskim programom. Starejši si najdejo občasno delo v smučarskih šolah, nekatere smučarska pot odnese tudi tujino. Goriškemu smučanju grozi propad dejavnosti ravno tedaj, ko je zanimanje za ta šport v izrazitem porastu. Smučanje se je zaradi vlečnic in gospodarskega razvoja podeželja zelo razširilo po severni Primorski. Na krilih popularnosti smučanja so se administrativne klešče razprle in smučarski klub Gorica je lahko nadaljeval svojo tekmovalno dejavnost, piše se leto 1979. V okviru Smučarske zveze Slovenije je nastala Primorska tekmovalna skupnost s sedežem v Tolminu in sestavljali so jo klubi iz Bovca, Tolmina, Idrije, Cerkna in Nove Gorice. Kasneje so se pridružili še Ajdovci, potomci pionirjev z Gore.

Osemdeseta leta kljub gospodarski krizi postavijo smučanje v Sloveniji med narodne identifikacijske simbole in ta naboj ne zaobide Goriške. Namreč smučarski klub Lokve sledi z nekajletno zamudo pri organizaciji alpskega smučanja in v osemdesetih letih imamo celo dva dejavna kluba za alpsko smučanje na Goriškem. Na simbolni ravni predstavlja veleslalomska srebrna medalja Jureta Franka na zimskih olimpijskih igrah poživilo za vso Slovenijo. Sprejem srebrnega Jureta v Novi Gorici in Solkanu po povratku iz Sarajeva je eden najbolj množičnih shodov v teh krajih. Še več, ta dogodek iz februarja 1984 priča, da ima medalja na Goriškem še posebno vrednost. Da je vplivala na smučarje iz cele Primorske ni treba posebej poudarjati. Sledili so še drugi tekmovalni uspehi, primorsko smučanje se je tedaj po kvaliteti in kvantiteti zelo približalo osrednji Sloveniji in dobili smo državne reprezentante tudi v mlajših kategorijah. Smučarska dejavnost je prerasla lokalno okolje, na Kaninu je v osemdesetih letih smučarsko društvo iz Bovca organiziralo moške slalomske in veleslalomske tekme v okviru FIS. V tem času je zaživel smučarski center na Črnem Vrhu nad Cerknim, ki še danes velja za enega boljših v Sloveniji.

To, kar je primorsko tekmovalno smučanje ločevalo od ostalih, je bila zagnanost in samosvoja rast, ki je v veliki meri temeljila na starših in posledično je klubsko delo potekalo v izrazitih zagonih, kar se je pokazalo v drugi polovici osemdesetih let, ko se je en način vodenja umaknil novi ekipi. Napovedovale so se velike spremembe – Slovenci smo se iz smučarskega naroda prelevili v smučarsko državo preko zelo negotovega prehodnega obdobja v začetku devetdesetih let 20.stoletja. Spremembe v zadnji dekadi prejšnjega stoletja so se odražale na delovanju kluba in nova ekipa je delo prilagodila: v prvi vrsti je bila tu potreba po popolnoma profesionalnem delu, ki je omogočalo celoletno vadbo na snegu in temu prilagojeno kondicijsko pripravljenost. Drugi hud problem so bile klimatske spremembe, ki izločile vrsto do tedaj zelo uporabnih smučišč za treninge (sprva Lokve, Lazne, Kal nad Kanalom, nato še Soriško Planino in Kanin). Končno so bile tu še spremembe v materialih in načinu priprave tekmovalnih prog, ki so bile delno odgovor na klimatske spremembe, delno na globalizacijo smučarskega športa. Vse to je smučarski šport v manj kot desetih letih izrazito podražilo. Kljub vedno večjemu vložku staršev (zato ima pri nas smučanje status družinskega športa) so bili potrebni novi prijemi: vstop sponzorjev, draga tehnična oprema kluba, veliki prevozni stroški in potreba po usposobljenih trenerjih. Nova generacija učiteljev in trenerjev je deloma že prihajala iz vrst smučarskega kluba in tudi goriško tekmovalno smučanje je prestalo nov val sprememb. Obmejna lega je omogočila klubsko dejavnost  na bližnjih smučiščih Furlanije, vstop v Evropsko unijo je olajšal prehajanje meje, enotna evropska valuta je odpravila veliko nepotrebnih skrbi okoli plačil, a tudi višje finančne zahteve. Prenosne vlečnice, leseni koli in štanfanje so le še utrinki iz zbledelih spominov.

Bil je november leta 2004: v povsem novih ekonomskih razmerah in ob očitnem družbenem napredku je smučarski klub Gorica praznoval 40 let in luč sveta je ugledala knjiga Smučanje na Goriškem. Zelo emotiven večer, ko se je predstavitve udeležilo okoli 200 ljudi, je dal novega zagona tedaj že utečenemu in bolj profesionaliziranemu klubskemu ustroju. Škoda, da so klimatske spremembe in rastoči stroški smučanja tedaj že odvrnili mnoge mlade talente, vendar je bila vztrajnost in ugodna športno – vzgojna klima nagrajena z novimi nadebudnimi smučarji in prišli so novi uspehi. Več mladih je odšlo tudi v učiteljske in trenerske vrste, nekateri celo v tujino.

Piše se leto 2018 in po več kot tridesetih letih je Goriška doživela nov olimpijski nastop, tokrat Ane Bucik na zimskih olimpijskih igrah v Južni Koreji. Ana Bucik, ki je letos prvič stala na stopničkah tekme za svetovni pokal, je na olimpijskih igrah v Pjongčangu dosegla 11. mesto v kombinaciji,  21. mesto v veleslalomu in z nekaj grenkobe 24. mesto v slalomu. V paralelni ekipni tekmi ob zaključku olimpijskih iger je častno zastopala Slovenijo v dvoboju z olimpijsko slalomsko zmagovalko Frido Hansdotter. Čestitke!

Namesto zaključka:

V Novi Gorici se je razvila in ohranila smučarska kultura. Pojem je širok in morda malo pretenciozen, pa vendar: imamo klub, podjetja, ki podpirajo smučarski klub, klubske prostore, imamo že od leta 1967 tradicionalni smučarski sejem, imamo ljudi, ki vsaj deloma od smučanja živijo (učitelji smučanja z dejavnostjo doma in v tujini, smučarski trenerji), trgovine z opremo, smučarski servis, trgovine s specializirano gorniško in smučarsko opremo niso po naključju obstale v Novi Gorici. V Novi Gorici najdete ljudi, ki so bili na razne načine  povezani s smučarsko zgodovino, s slovensko šolo smučanja ali slovensko smučarsko reprezentanco. Nenazadnje najdemo veliko dobrega smučarskega znanja, turne smučarje, alpiniste in gorske vodnike, ki so črpali vsaj v nekem delu iz zgodovine goriškega smučanja v najširšem pomenu besede. Niso vsi, ki se danes tako ali drugače ukvarjajo s smučarijo šli skozi organizirano smučanje in obratno – niso vsi ostali zvesti smučanju in so šli v druge dejavnosti ali zahtevne poklice. Vendar je temelj ostal – duh gibanja v naravi, predanost delu in napredku, duh pripadnosti prostoru in če ne to, pa vsaj osebni spomin na čase, ko so bile zime bolj bele in ko je Nova Gorica še rasla in Goriška veliko obetala. Podobni ljudje so tudi onstran meje, kjer prav tako živi smučarska dejavnost in še so živi spomini na smučarske dvoboje obeh Goric. In ne pozabimo, da je bila Gorica kljub majhnosti v kulturnem smislu eno pomembnejših mest v slovenski zgodovini. V tem zapisu smo spoznali njeno smučarsko dediščino…

Namenoma nisem omenjal posameznikov z imenom in priimkom, ker se vedno zgodi, da koga izpustiš. Omenjeni sta le dve nesporni in z olimpijskim nastopom potrjeni imeni. Veliko imen, slikovnega gradiva in zanimivosti bo bralec lahko našel v knjigah s smučarsko tematiko. Začnimo z najmlajšo in bolj lokalno iz leta 2017 Petre Kolenc in soavtorjev z naslovom Smučarska tradicijaTrnovsko-Banjške planote. O smučanju na Kaninu se lahko podučite v vodniku Kaninsko pogorje iz leta 2011 (izdalo TD Bovec). Bolj poglobljena knjiga iz leta 2009 je knjiga Boruta Batagelja Izum smučarske tradicije: kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941… Obstaja vrsta knjig, filmskega gradiva, pisna pričevanja, ki govorijo o smučanju na Primorskem – zanje skrbi Slovenski smučarski muzej v Tržiču.

Na tem mestu se moram spomniti še svojega očeta in mojega smučarskega učitelja Tomaža Marušiča, ki je svoje spomine in spomine sopotnikov združil z zgodovinskimi viri in nastala je knjiga Smučanje na Goriškem (2004). V tej knjigi je veliko imen, slikovnega materiala in zgodovinskih dejstev od začetkov goriškega smučanja pa nekje do leta 1990, ko se je tata umaknil iz pogona smučarskega kluba Gorica. Njemu in njegovi potrpežljivi spremljevalki Tatjani – moji materi tudi dolgujem svoje spomine. Po njegovi knjigi pa je nastal ta okleščen in za potrebe današnjega časa kratek povzetek. Bralcu teh vrstic omenjeno knjigo toplo priporočam v branje…

V Ljubljani in Solkanu, februarja 2018

Saša Marušič

Back To Top